Tone Corel je v slovenski košarki znano ime. Njegovo poslanstvo je bilo že od nekdaj vztrajno delo z mladimi, zato niti ne čudi, da sta si ga v svojem strokovnem štabu zaželela tudi legendarna trenerja Zmago Sagadin in Sergej Ravnikar. Dragocene izkušnje iz mladinskega pogona Olimpije in članske ekipe nekoč prav tako evroligaške Ježice je vsestranski športni delavec najbolj unovčil pri Parkljih, kjer pa sicer uspešna zgodba ni dočakala srečnega konca. Nekdaj prvoligaški klub je konec minulega leta za vedno zaprl svoja vrata, 61-letni Ljubljančan pa se danes pripravlja na nov velik izziv.
Iz vse glasnejših govoric v košarkarskih krogih smo izvedeli, da bojda načrtujete povratek v slovensko košarko. Ali je v tem kaj resnice?
To drži. Delo v slovenski košarki me še vedno zanima, zato se pripravljam na svojo vrnitev.
V kateri sredini in predvsem v kakšni vlogi pa vas lahko pričakujemo?
Imen še ne bi rad razkril, lahko pa povem, da imam kar nekaj ponudb in da se zame zanimajo klubi iz druge in tudi prve slovenske lige. Kličejo me zato, ker vejo, da znam, kličejo me pa tudi zato, ker vejo, da lahko za funkcioniranje kluba z lahkoto priskrbim kakšnih 50 tisoč evrov na leto. Z delom mislim začeti po koncu korona krize, saj je brez tekem in gledalcev težko kaj ustvariti, deloval pa bom samo še kot generalni menedžer, športni direktor ali funkcionar.
O vas že dolgo ni bilo nič slišati, pravzaprav vse od tistega neljubega incidenta s trenerjem Olimpije Borutom Fijavžem izpred že skoraj štirih let. Kaj ste počeli med tem?
Vzrok za mojo odsotnost je banalen. Košarkarska zveza Slovenije in njeno vodstvo mi je preko svojih organov izreklo dve drakonski kazni. Zaradi bizarnega dogodka, na katerem sem samo dokazal, da omenjeni trener ne zna držati ravnotežja na svojem stolu, so mi najprej prepovedali opravljanje vseh funkcij v košarki za dobo enega leta, nato pa mi med prestajanjem te kazni dodelili še kar doživljenjsko prepoved. In to samo za to, ker sem kot gledalec na tekmi nekega sodnika prijel za nos. To je približno tako, kot če bi vam za eno leto vzeli vozniško dovoljenje, čez tri mesece pa bi vam enako dovoljenje enostavno vzeli še za nadaljnjih pet let. Res briljantna neumnost Nesterovića in pravnika Erjavca. Seveda sem se na vse izrečene kazni pritožil na sodišče in vse postopke tudi dobil, saj so tako sodišča na prvi stopnji, kot tudi višja sodišča, na katere se je KZS pritožila, razsodila, da so vse kazni nezakonite. Vse sodbe so zdaj postale tudi pravnomočne, zato lahko ponovno opravljam vse funkcije v klubih.
Je bil z vašo prisiljeno odsotnostjo potem povezan tudi propad košarkarskega kluba Parklji?
Nedvomno. Jaz sem bil namreč glava kluba, zato je bilo po moji začasni odstranitvi neizogibno, da bo slednji slej ko prej moral zapreti svoja vrata. V klubu sem delal petnajst let in ga s pomočjo stalnih donatorjev pripeljal do prepoznavnosti in odlične produkcije mladih igralcev, za KZS in oba vodilna pa so bili Parklji le kolateralna škoda. Važno jima je bilo samo to, da osebno obračunata z menoj, ker sem izrekel ali napisal dokaj pikre in ostre kritike na njun račun. In vsak dan znova se pokaže, da imam prav, saj je zadnji fiasko zveze ta, da so za selektorja članske reprezentance imenovali Sekulića, potem ko so nas nekaj mesecev prepričevali, da bo selektor znani Grk Itoudis. Pa nimam nič proti Sekuliću. Erjavec in Nesterović pač nimata vodstvenih sposobnosti, da bi uspešno vodila institucijo kot je KZS, nista nek velik intelektualni presežek in za slovensko košarko nista naredila nič. Naša prva liga je neprepoznavna, da sploh ne omenjam druge, medtem ko na TV zaslonih lahko spremljamo vse tekme slovenske prve in tudi druge nogometne lige. Posledično zna vsak, ki spremlja šport, našteti vsaj deset prvoligaških nogometašev, ne ve pa, kdo nastopa v prvi košarkarski ligi.
Ali je ta zgodba zdaj dokončno končana? Ste s KZS-jem zakopali bojno sekiro?
Zgodba še ni končana. Konec bo dočakala z mojo odškodninsko tožbo proti KZS. Na zvezi se preprosto morajo zavedati, da sem v trenutku nastopa kazni neupravičeno ostal brez službe, s tem pa tudi brez vseh prihodkov za neko normalno življenje. Sam celotno zadevo primerjam s tisto znano basnijo, v kateri dva hrabra zajca napadeta mogočnega leva. Njen konec pa naj si vsak razloži po svoje.
Pri Parkljih ste skozi leta izklesali kar nekaj članskih reprezentantov in tako prispevali svoj delež tudi pri osvojitvi zgodovinskega naslova evropskega prvaka. Na to ste verjetno ponosni, po čem pa si boste najbolj zapomnili svoje dolgoletno delo v klubu?
Vsi rezultati in igralci seveda štejejo, ampak meni osebno največ pomeni to, da me danes vsi te igralci na cesti radi ustavijo, pozdravijo in so hvaležni za tisto, kar so se pri nas v klubu naučili.
Veliko košarkarskih navdušencev ne ve, da ste temelje za največje uspehe postavljali tudi pri Olimpiji in Ježici, ki sta bili nekoč sinonima za slovensko moško in žensko košarko. Kako ste sploh pristali v njunih sredinah in bili za povrh izbrani še za selektorja ženske članske reprezentance?
Pri Olimpiji sem deloval že na začetku svoje kariere, saj sem na povabilo Zmaga Sagadina, tedanjega vodje mladinskega pogona, postal trener njegovih kadetov. Že naslednjo sezono me je poklical danes že pokojni Boštjan Luštek in mi ponudil mesto glavnega trenerja v članski ekipi moškega košarkarskega kluba Ježica, ki je takrat nastopal v drugi republiški ligi. Z njim sem napredoval v višjo ligo, nato pa prejel še vabilo Sergeja Ravnikarja, da se mu kot pomočnik pridružim pri članicah Ježice, ki so bile tedaj med tremi najboljšimi ekipami jugoslovanske lige. Tudi ta izziv sem sprejel in v ženski košarki potem ostal vse do leta 1995, ko sem bil s strani Ravnikarja potrjen tudi za selektorja ženske članske reprezentance. Z njo sem nastopil na kvalifikacijskem turnirju za evropsko prvenstvo v belgijskem Namurju, kjer pa nam v boju za prvo mesto žal ni uspelo premagati bistveno kakovostnejše zasedbe Bosne in Hercegovine. Sledila je vrnitev v moško košarko. Najprej sem se povsem posvetil mojemu klubu Evropa, ustanovljenim še pred mojim prihodom k ženski Ježici, in člansko ekipo iz četrte pripeljal do druge lige. Klub se je nato preimenoval v Bežigrad, funkcijo predsednika kluba pa sem zaupal znancu z avtopralnico v Zeleni jami, Romanu Liscu, in ga na ta način povezal s svetom košarke. Podjetni Lisac je v nadaljevanju stkal vezi z Iztokom Remsom in Fibo ter klub zapustil, ostali pa smo v njem nadaljevali samo še z razvojem mladinskega pogona. Kmalu zatem se je name znova spomnil Sagadin in me leta 2000 postavil še za vodjo mladinskega pogona Olimpije, potem pa me je pot vodila v Sežano, Radovljico in nazadnje k Parkljem, katerim se je z mojim prihodom pridružil tudi podmladek Bežigrada.
V drugi slovenski košarkarski ligi je letošnjo sezono najbolje začela povratnica Nova Gorica, s prav tako tremi zmagami pa se lahko pohvalita samo še Portorož in Postojna. Kaj porečete na takšen začetek in kakšno nadaljevanje sezone pričakujete?
Gorica je za letošnjo sezono zbrala kar nekaj izkušenih igralcev. Izstopajo predvsem Mučič, Marcetič in Močnik. To so igralci, ki še danes lahko šolajo večino druge lige, zato zame ni nobeno presenečenje, da so Novogoričani na vrhu. Ravno tako Portorož, kjer večina igralcev igra skupaj že od malega. Ta korona kriza je vsekakor spremenila samo dinamiko tekmovanja ter intenzivnost in količino treningov v klubih, zato mislim, da se v nadaljevanju sezone zna zgoditi še kakšno presenečenje, do katerega prej ne bi moglo priti.
Jan Kropf
foto: Slovenska Košarka
