V teh dneh mineva mesec dni od prvih predstav devetih golobradih Slovencev v ameriški študentski ligi NCAA. Preverili smo, kako jim gre, kakšno priložnost dobivajo in kako jo izkoriščajo.
V Združenih državah Amerike je slovenska kolonija letos precej številčnejša kot v preteklih letih. V ligi NBA in prvi diviziji lige NCAA je v letošnji sezoni toliko slovenskih košarkarjev, da bi skupaj lahko sestavljali pravcato ekipo.
Poleg Gorana Dragića (Miami Heat) in Luke Dončića (Dallas Mavericks) pod severnoameriškimi koši igrajo tudi Jan Dornik (Univerza Loyola), Žiga Habat (Hartford), Matej Kavaš (Seattle), David Kralj (Coastal Carolina), Luka Kraljević (Boston), Martin Krampelj (Creighton), Aljaž Kunc (Washington State), Gaber Ožegovič (California State Fullerton) in Jure Špan (South Carolina Upstate).
A med njimi konkretno priložnost dobiva le peščica oziroma manj kot polovica.
Več kot četrtino tekme na parketu preživijo le Kralj (povprečno 18 minut), Krampelj (20,8), Špan (26,5) in Kavaš (33,2), več kot 10 točk in 5 skokov na srečanje pa dosega le slednji, ki povprečno beleži 14,9 točke in 6,6 skoka.
Najmanj priložnosti zaenkrat uživa Habat, ki jo posledično tudi najslabše izkorišča. V dosedanjem delu sezone je nastopil le na 5 od 11 tekem Univerze Hartford, v borih 9 minutah pa vpisal 4 točke in 1 skok.
Če upoštevamo, da Špan, Krampelj in Kavaš v ligi NCAA igrajo že četrto oziroma tretjo sezono, lahko rečemo, da se veliki večini preostalih slovenskih fantov zaenkrat ni ravno splačalo oditi čez veliko lužo.
Jan Kropf
foto: NCAA; arhiv Jureta Špana
